121. Normalnost

121/1. V vsakdanje življenjskem pomenu  je normalnost vezana na sledenje naravnim zakonitostim ter utečenim in dogovorjenim družbenim normam. Normalnost ne more biti predmet poljubnega osebnega ali skupinskega prepričanja izven splošnega pojmovanja normalnosti.

121/2. Problem nenormalnosti ne izhaja iz strukturnih anomalij temveč iz balastne/preobsežne/odvečne /progresivne/neobvladljive/itd normalnosti. Ve se da  vodo in hrano potrebujemo, vendar preveč vode in hrane nujno povzroči poplavo/utopitev oziroma debelost/obolelost. Enako velja za vse dobrine in še posebej za tehnologijo katere preobsežnost nujno povzroča razosebljanje in izrojenost.

121/3. Česarkoli je preveč na kupu (v enem času na enem kraju) učinkuje onesnaževalno. Hiperkoncentracija nujno vnaša motnje v delovanju metabolizma in sistema. Človekovo infantilno stališče da dobrega nikoli ne more biti preveč izhaja iz njegove filogenetske travme pomanjkanja. Glavna naloga kulture kot družbene doktrine je prav v tem da to travmo nevtralizira/odpravi/zmanjšuje njene učinke, in ne da le-to pospešuje.

121/4. Kadar je vsega preveč je aktualno vprašanje kaj opustiti in ne kaj storiti. V razmerah ko se o opustitvah niti ne razmišlja je najbolj ogrožena prav normalnost kot nujni pogoj občutka za mero. Občutek za mero pa je nujni pogoj za etično ravnanje. Skupnost znotraj katere etične norme ne učinkujejo ne more biti kaj drugega kot taka ali drugačna oblika barvarstva.

121/5. Človeška družba se je neopazno prelevila v skupnost v kateri normalneži sužnjujejo posebnežem, pri čemer največ težav povzročajo posebne potrebe tako imenovanih elit.

Prva naloga odraslega človeka v odnosu do sebe in skupnosti je da ostane normalen, da z lastnim primerom promovira normalnost in se zanjo nenehno prizadeva, kajti nenormalnost ogroža eksistenčni okvir družbenega reda, enako kot temeljne pogoje samodoživljanja.

122. Človek

122/1. Sodeč po njegovih dejanjih človeka kot bitje določa norost in zločinskost, pokrita z patološko prilagodljivostjo in užitkom kot obrambnim mehanizmom pred tako prilagodljivostjo. Umori in poboji že dolgo več niso tisto najhujše kar človek počne. Veliko huje so različne (znanstveno omogočene in strokovno podprte) oblike trpinčenja, vsiljevanja, zlorabljanja in medsebojnega izživljanja. Sado-mazohizacija medodnosov je nujna in neizogibna posledica takega ravnanja.

122/2. Vzemimo primer izmišljenih/umetnih/lažnih/nepotrebnih potreb, ki so osrednja sestavina potrošništva. Brez takih potreb potrošništvo ni možno. Umetne potrebe so najbolj perfidne pritikline ki se prisesajo na naravne potrebe in jih  vampirizirajo. Postopek poteka tako da se naravnim lastnostim dodajo še umetne,"bolj napredne, ki olajšujejo potrošniško življenje", ki v prvi fazi naravne lastnosti motijo, v drugi fazi jih nadomestijo in v tretji fazi (funkcionalno) eliminirajo. Tako odnos do predmetov, kot pritiklin, prevlada nad odnosom do naravnih danosti, saj se človek na predmet ravno tako, oziroma še bolj, naveže kot nase in svoje naravne danosti. Na ta način človek postane sam svoj predmet, s čemer je onemogočeno pristno samodoživljanje.

122/3. Ena najhujših oblik zlorabljanja je zloraba zaupanja. Človek namreč ne zmore ne zaupati. Vsakdo vselej nekomu zaupa. Otroci slepo zaupajo odraslim zato ker so od tega zaupanja popolnoma odvisni. Podobno velja za naivnost kot najbolj razširjeno človeško lastnost. Povprečen, v izprijenosti ne izurjen, človek se z naivnostjo ščiti pred  prezapletenostjo in nevzdržnostjo razmer. Na primer verjetje je v tem smislu obrambni, samovarovalni, mehanizem, verovanje pa verjetje v človečnost nedojemljivega.

122/4. Zloraba zaupanja pomeni mentalni holokavst. Svet je postal informacijsko, tehnološko, potrošniško taborišče v katerem si ljudje, pri živem telesu, medsebojno pulijo duše. Element norosti je pri takem početju podan skozi zamanskost.  Vseeno je namreč ali človek dela dobro ali zlo. Na univerzalni ravni med dobrim in zlim ni razlike (zaradi tega je zlo sploh možno). To razliko je potrebno določiti, vzpostaviti, izbrati na podlagi vseenosti/vsemožnosti. V tem smislu prvotno dobro izhaja iz izbire in ne izbira iz dobrega. Po tem ko je dobro enkrat za vselej izbrano velja obratno (sledenje izbranem dobrem in varovanje le-tega). Kultura kot proces počlovečenja narave sloni oziroma bi morala sloneti na prvotni izbiri dobrega za vselej, ter sledenju tej izbiri. Dobro kot predmet nenehnega (dnevnega) izbiranja pomeni skrunitev/najhujšo zlorabo priložnosti dobrega.

122/5. Tako se vse skupaj izteče v vprašanje zakaj človek, vsej kulturnosti navkljub, raje zaman dela zlo kot da bi zaman delal dobro, potem ko je vsakomur jasno da je in življenje in umiranje bolj prijetno, če so ljudje eni do drugih dobri, kakor če so zli. Noben odgovor na to vprašanje ne more biti spodbuden. Spodbudno je zgolj to da je človek, po svoji družbeni naravi, vendarle naklonjen temu da bi delal dobro, čeprav to ne počne oziroma je pri tem onemogočen s stanjem medodnosov. V tem smislu so za človeka najbolj usodne motnje medodnosov (socialna patologija).

123. Dan

123/1. Dan je osnovna doživljajska enota pri kateri je odlašanje strogo limitirano. Kdor dan žrtvuje za mesec, mesec za leto, leto za dolgovečnost, sam sebi odvzame živost. Življenje brez živosti pa je mrtvenje (nekaj najhujšega kar se živemu človeku lahko zgodi).

123/2. Potem ko je dan kot osnovna doživljajska enota zgubljen, je možno zgolj               samo-po-doživljanje. To pa je nekaj takega kot če si bi najprej odrezali noge nato pa jih z zapletenimi postopki prišivali nazaj oziroma nadomeščali s "pametnimi"vozički.

123/3. Človekova obsedenost z čezmernostjo v veliki meri izhaja iz dolgoživosti. Predolgo življenje  pomeni zlorabo živosti in povzroča omrtvičenost. Človek z dolgoživostjo  zgolj povečuje in poglablja svojo življenjsko travmo. Poskuša se odžejati s podaljšanjem zlivanja vode za vrat.

123/4. Dolgoživost sama po sebi ni problem, če jo tvori seštevek dnevov. Problem je v žrtvovanju dnevov  za dolgoživost. Sama od sebe se ponuja, dnevna, le iz dneva v dan veljavna, rešitev: vsak dan si vzeti nujni/zadostni/vsaj minimalni čas zase. Kaj in kako iz dneva v dan počet zase pa je pravo vprašanje. Neopazno otopevanje kot blažilo je vselej na voljo.

123/5. Eno je dolgoživost, ki je posledica radoživosti, drugo pa je poklicna in poslovna ideologija dolgoživosti, ki  je posledica povampirjenih interesov zavajati in siliti ljudi k dolgoživosti. Ta ideologija je v ozadju sistematičnega vstarevanja. Že otroci se pri vzgoji "pripravljajo" na dolgovečnost, mladostnike se ustrahuje z "varno starostjo" itn.

123/6. Najbolj podlo in nečlovečno pri tem je zlorabljanje sanj, češ človek si skozi dolgovečnost lahko "uresniči vse sanje". Niso vse sanje namenjene uresničevanju. Največ travm in samodestrukcij izhaja iz uresničenih in ne iz neuresničenih sanj. Osrednji namen sanj je zgolj sanjanje kot odnos do nedojemljivega, kot način poenotenja z nedojemljivim. Sanje so transcendenčna kategorija. Eksistenčno uresničevanje sanje ugonablja in jih oropa sanjske vsebine. Za samodoživljanje eksistenca ni dovolj. Ena najhujših človekovih zablod je enačenje eksistence z živostjo. Eksistira tudi mrtvost, živost pa je posebne vrste eksistenca, eksistenca podprta s sanjami, ki presegajo časovnost in človeku omogočajo stik z brezčasnostjo. Znotraj brezčasnosti pa med dnevom in stoletjem ni razlike. Dan kot nujni in neizogibni pogoj samodoživljanja je tako življenje v malem, življenje pa je veliki dan.

119. Trg

119/1 Trg je po svojem izvoru črn. Še bolj črni pa so učinki tržne absolutizacije sveta. "Kreativno" poslovanje je osnovna značilnost trgovanja na vseh ravneh, različne so le okoliščine in podlage. Na najvišji ravni je "kreativnost"  poslovanja posledica nadmoči, na najnižji ravni pa preživetvena nuja.

119/2 V obdobju, ko je človek uspel pridelovati več preživetvenih  potrebščin kot jih je potreboval za lastno preživetje, je prišlo do naturalne menjave. Načelo izmenjave je univerzalno (življenje je odvisno od izmenjave snovi med organizmom in okoljem) in še dandanes, ko gre pri tem za skrajne oblike tržne zlorabnosti, tvori motivacijsko jedro za udeleževanje v tržnih procesih. V razmerah, ko se proizvaja samo še za trg, zadovoljevanje potreb pa je zgolj akt potrošnje, ki naj služi regeneraciji trga, postaja vampirska narava trga nespregledljiva. Dokler je bil trg parazitska tvorba, kar je po svojem izvoru, je bilo stanje še vzdržno, saj je parazitizem pogost in legitimen naravni pojav. Problem je nastopil s tem, ko je trgu pognalo vampirsko zobovje (za parazitizem sta značilni faza zasičenosti in faza presledka, ki omogoča samoobnovo resursov za razliko od vampirizma, za katerega je značilna nepretrgana nenasitnost). Zaradi tega je prišlo do opustitve primarne preživetvene  proizvodnje (samopridelava - samopreskrba) in je nastopila pretirana/popolna odvisnost od trga.

119/3 Trg je oče vseh špekulacij. Prvotna oblika špekuliranja je bilo prav trgovanje kot posredovanje med proizvajalci in porabniki, ki se je iz služnosti prelevilo v tiransko ideologijo. Muha podrepnica je zaredila ličinke v sami notranjosti "proizvodnega procesa" tako da sedaj proizvodnja in poraba ne služita eno drugem temveč oboje trgu. Nazadnje je še sam trg postal predmet trgovanja (kovanje dobička zgolj iz naslova kroženja blaga, denarni trg itd.). Toda tudi špekulativnost ima drugo plat. Takoj, ko zajame množice, postane samodestruktivna. Stranski učinki preobsežne špekulativnosti presežejo osrednje učinke, nastopi več škode, kot je pridobljene koristi (Pirova zmaga – depresijski profit).

119/4 Glavni problem tržne absolutizacije ni nečlovečnost v smislu izkoriščanja itd., temveč vdor tržne logike v vse oblike samodoživljanja. Tako kot kupljen predmet povzroči le potrebo po sledečem predmetu, enako eno doživetje sproži le potrebo po drugem (novem, nemogočem) doživetju. Prišlo je do izgube/ponika samozadostnosti, avtonomije,  samodoživljanja. Temu nujno sledi fantomizacija potreb, prevlada izmišljenih/navideznih potreb nad realnimi. Glavna značilnost fantomskih potreb pa je nenasitnost. Pri fantomskem profitnem interesu ni razlike med malimi in velikimi donosi; donosi so vselej nezadostni in služijo le kot orodje nadaljnje  vampirizacije.

119/5 S tem, ko se je začelo trgovati s tistim, s čimer se za nobeno ceno ne bi smelo (čustva, rodnost, pravice, svoboda itd.), je cena tega postala neplačljiva, tako visoka, da je nihče ne more poravnati, da se vselej prenaša naprej kot hipoteka. Če na primer roditelj kupuje ljubezen lastnega otroka, v nobenem primeru nima dovolj sredstev za dokončno/zadostno poplačilo, karkoli da, je premalo. Po tržni logiki je tisto, kar je neprecenljivo, vredno nič (na voljo zastonj), nakar se neprecenljivem določi cena za trženje, ki postane podlaga za lastninjenje/prisvajanje. Tako ravnanje je velekraja snovi, surovin, prostora in časa. To je magnus crimen, ki je v ozadju tržne tiranije in potrošniške multigetoizacije.

119/6 Trženje pričakovanj kot višek tržne izprijenosti pomeni nadaljnjo zlorabo zaupanja, spodbujanje lažnega upanja in trženje transcendenčnih kategorij, ki si jih običajno lastijo religije. Zadeva je zelo zapletena. V tržni voz je vprežena skoraj vsa znanstvena in druga elita. Teorija "svobodnega" trga je v veliki meri upravičeno računala na "nevidno roko". Nevidna roka dejansko tudi obstaja, imenuje se samodejnost in je v taki meri svojeglava, da je ni možno udomačiti, še maj pa prisvojiti in olastniniti. Samodejnost je tisti mehanizem, ki trg (tako kot vse drugo) obenem omogoča  in mu (vsemu) postavlja meje. Nevidna roka torej je in služi vsemu kar je samodosledno (temeljni mehanizem samodoslednosti je odmerjenost). Tisti hip ko samodoslednost izostane samodejnost stopi na nasprotno stran ali ponikne.

120. Suverenost

120/1 Formalne postavke suverenosti (ozemlje, ljudstvo, oblast) v času globalizacije nimajo osrednjega pomena. Na tej ravni zaradi soodvisnosti ne velike ne majhne države niso deležne prave suverenosti. Veliki imajo pri tem le dogodkotvorno iniciativo. Tako je suverenost postala bolj vsebinsko vprašanje oz. vprašanje urejenosti notranjih razmerij.

120/2 Suverenost vsebuje državotvorno paradigmo, nacionalni interes in državniško politiko, pri čemer je glavna, enako sodelovalna kot eksistenčna, postavka nacionalni interes. Bistvo državotvorne paradigme je prav nacionalni interes.

120/3 Nacionalni interes tvori samooskrba s primernimi preživetvenimi dobrinami, zaščita in varovanje matičnih resursov, strategija preživetja v  vseh možnih (zlasti kriznih) razmerah, samobitnost in lastna elita. Vse to so stalne/temeljne sestavine nacionalnega interesa, ki jih ni dopustno zanemarjati ter obujati le, ko se zapotrebujejo. V tem smislu je oblikovanje krizne strategije potem, ko je kriza že nastopila, enako kot če bi gasilsko brigado začeli ustanavljati potem, ko že gori; ali reševali problem lakote tako da bi posejali dodatno žito šele potem, ko je lakota nastopila.

120/4 Pri samobitnosti gre za kulturo v več pomenih: za izročilo in običaje, dediščino, način urejenosti odnosov in umetniško ustvarjanje. Kulturo nekega naroda najbolj določa način življenja (sobivalne, prehranjevalne, delovne, družabne in druge navade). Za nobeno narodnostno/lokalno kulturo ni dobro, da je preveč zaprta, še slabše pa je, če je povsem odprta. Načelo ravnovesja veleva zapiranje, ko je preveč odprtosti in obratno. Dober primer pretirane odprtosti je "zgodnje učenje tujih jezikov". Zgodnje učenje tujih jezikov v šoli, za mali narod pomeni aktivno/sistematizirano vhlapčevanje, pomeni spodnašanje samobitnosti, saj jezik ni le komunikacijsko orodje.

120/5 Pri upravljanju suverenosti glavno vlogo ima politična elita, ki je ne tvorijo najboljši, temveč mentalitetno najbolj ustrezni/primerni povprečneži, ki se jih poloti "poslanstvo" v obliki služenja domovini in ljudstvu, kar jim nalaga poštenost, ponos, čast itd. Politična elita je možna samo iz takega testa, politični plevel, ki je povsod zraven pa je nekaj drugega. Najboljših, kar jih premore narod/ljudstvo, je za politiko škoda, najslabši pa niso primerni. Naloga najboljših je vplivanje na politiko in ne vodenje politike (civilno družbeni mehanizem). Ravno dandanes, ko je vpliv gospodarskih elit (korporacij) na politiko pretiran, je ravnotežni protivpliv "družbene inteligence" toliko bolj potreben. Zato je tržno udinjanje družbene inteligence korporacijam skrajno zaskrbljujoče, saj s tem korporacijam dodajajo moč in podporo, ki se ji politika ne zmore upreti. Po drugi strani pa družbena inteligenca s tem spodnaša sama sebe in ogroža lastni obstoj. Če temu dodamo še negativno selekcijo (pri kateri se družbena inteligenca, izobražena na javne stroške, prepoceni proda korporacijam, ostanek izobražencev pa je namenjen atrofirani javni upravi in "prostem trgu" – tržne favele) smo priča dodatnem zlorabljanju nacionalnih kapacitet.

120/6 Mali narod je suveren tako, da je avtonomen (zaokrožen, notranje stabilen in uravnotežen). S tem je tudi stopnja varnosti in obstojnosti najvišja. Kolonizacijske strategije so se spremenile in izpopolnile tako, da je razbijanje in uničevanje zadnja alternativa,  bolj se stavi na vezano trgovino, mentalno preperelost, neprištevnost in samodestrukcijo. Avtonomija terja varovanje in zaščito matičnih resursov (nacionalne zlatnine in srebrnine) z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Ob tem se je potrebno zamisliti tudi nad vprašanjem domoljubja, ki je zlasti pri malih narodih asocializirano, umaknjeno vstran in odrinjeno na populistično obrobje.

116. Patologija

116/1 Glavna človekova travma izvira iz njegove motene samopodobe. Poškodba človekove samopodobe ni od včeraj. Človekov družbeni razvoj se je razodel kot poneserečen poskus samozdravljenja. Samozdravljenje je pravilna in edina izbira, ki pa ima dve obliki. V ožji obliki oboleli zdravi sam sebe, v širši pa obolelega ozdravi samodejnost, ki je v obeh primerih odločujoča. V tem smislu je prepoznavanje lastne zdravosti človeka odvisno od skladnosti samopodobe s samodejnostjo. Človek je povsem zdrav, le obnaša se obolelo, zaradi motene samopodobe.

116/2 Najbolj aktualna ovira usklajevanju samopodobe s samodejnostjo je poklicna klasifikacija motenj in bolezni zaradi preobremenjenosti zdraviteljev z ozkimi poslovnimi interesi. Za razliko od telesnih in duševnih motenj in bolezni, ki so dodobra terapevtsko pokrite, socialne motnje in bolezni niso niti prepoznane. Še vedno se šteje, kakor da socialna obolelost ne obstaja, da družba ne more zboleti.

116/3 Motnje medodnosov so za človeka kot družbeno bitje najbolj usodne. Še tako telesno in duševno zdrav človek brez ustrezne urejenosti medodnosov učinkuje patogeno nase in na okolje. Tisti hip, ko je potreba po pripadnosti kot temeljna socialna potreba zadovoljena na moten način (tako, da se primarne sobivalne potrebe postavljajo v drugi, statusne pa v prvi plan), je motnja samopodobe pri vseh udeleženih neizogibna.

116/4 Naglavljenost zadovoljevanja potrebe po pripadnosti nujno pripelje do statusne fetišizacije. Osebnostne lastnosti poniknejo v statusnih znamenjih in slejkoprej pridejo na plano na (samo)destruktiven način zaradi neodpravljivosti. Kadar dodatek zamenja osnovo, osnova ponikne v samoumevnost, nakar se pojavi kot travma.

116/5 Tehnološka podpora statusni veljavi, ki jo nudi razosebljena zananost in stroka v službi trga z vsemi sredstvi zamegljuje frekvenco Pandorinega sporočila/opozorila, da je človek bitje, ki se ne zmore upreti ničemur, s čimer pride v stik; da vse kar dojame, hoče posedovati, da vse, kar ustvari, zapotrebuje itd.

116/6 Vodilna utemeljitev ˝ustvarjalcev in promotorjev˝ vedno novih in novih (nepotrebnih, bolj potratnih, manj učinkovitih itd.) tehnologij se glasi ˝če se uporablja pametno/zmerno, koristi˝, čeprav je nedvomno, da človek tega ne zmore, če pustimo ob strani dejstvo, da je taka utemeljitev nasploh v direktnem nasprotju z namenom promocije.

116/7 Kakor je kuga v srednjem veku vplivala na telesnost, tako tehnologija dandanes vliva na duševnost človeka. Gre za izživljanje obolelega uma nad oslabelo dušo. Huda zabloda je prepričanje, da um in družba ne moreta zboleti. Večji del "razvitega" človeštva je že na tehnološki infuziji. Glavni problem pri obolelosti uma in družbe je visoka stopnja neločljivosti zdravega in bolezenskega stanja ter prepričanje, da je umsko in družbeno zdravje vprašanje poljubne izbire.

116/8 Vendar, ravno ta skrajnost nas presenetljivo lahko navdaja z neusmiljenim optimizmom, saj je zadravilo za tako bolezen ves čas pri roki, le uporabiti ga je potrebno. To bo slejkoprej tudi storjeno. Kadar se kam gre predaleč, je potrebno stopiti nazaj, če ne, se naprej grede naokoli pride nazaj. Kadar korak nazaj ni možen, je posredi padec. Karkoli pade pride v prvotno stanje in se lahko ponovno vzpne. Poleg tega je potrebno upoštevati, da ˝razvoj˝ ne more pripeljati do tega, da bi skozi ušesa pili, po rokah hodili itd. - čeprav bi to z ustrezno tehnološko podporo bilo možno. Kulturo na ravni obnašanja v večji meri tvori tisto, kar je možno, pa se opusti, kakor tisto, kar se stori. Izkoriščanje vseh razpololožljivih možnosti na storilen način je bliže barbarstvu kakor kulturi.

117. Pravičnost

117/1 Za razliko od pravnosti, ki je predmet predpisov, je pravičnost bolj značajska lastnost. Pravnost se ureja po predpisih, pravičnost pa po človeško. To pa najprej zato, ker so predpisi vselej nepopolni, še bolj pa zato, ker ima vsak človek v odnosu do predpisov in nasploh  prosto presojo, ki je ne zmore odmisliti. Pravičnost je torej obče človeška lastnost, ki pa je pri poklicih, ki zadevajo delo z ljudmi (zdravniki, sodniki, učitelji, duhovniki) bolj izpostavljena. Od politikov, trgovcev in znanstvenikov iz različnih razlogov pravičnosti ni dobro pričakovati.

117/2 Pravičnost v osnovi izhaja iz prisebnosti/razsodnost/normalnosti oz. je izraz občutka za (kakršnokoli) mero. Predpisana pravičnost je manj ali bolj posrečena karikatura dejanske pravičnosti. Še večji problem, ki sledi iz predpisovanja pravičnosti je redukcija pravičnosti na pravice. Poleg tega je še svoboda zreducirana na pravice. Tako dvojno obogatene ˝pravice˝ se nato vsem predpisujejo, delijo, vsiljujejo, varujejeo in kaj vse še ne.

117/3 Tako neodgovorno in zahrbtno trosenje pravic s strani zakonodajalca in njegovih zagovorniških prisklednikov pomeni najbolj prefidno obliko kratenja oz. onemogočanja/spodnašanja pravic. Kadar kdo sam od sebe ponuja dodatne pravice, pomeni, da s tem jemlje že dosežene pravice oz. temelj na katerem so le-te dostopne. S tem se vpeljuje t.i. konkurenca pri dostopu do pravic. Vsem so enako predpisane, niso pa vsem enako dostopne.

117/4 Izenačevanje vseh pravic (temeljnih/primarnih/elementarnih kot so bivalni prostor, voda in kruh z dodatnimi/ekskluzivnimi kot so dostojanstvo in blaginja) je de facto kriminalno dejanje zoper človečnost. Gre za naklepno prevaro, goljufijo, rop, krajo oziroma prilaščanje vsebin in pogojev za doseganje pravic, za privilegiranje dodatnih pravic na račun temeljnih. Če se bi s pravicami za vse mislilo resno, bi bila temeljna pravica voda, kruh in pokrivalo za vse, nujni pogoj za vse nadaljnje pravice tistih, ki imajo vino, potico in palačo.

117/5 Enakost je eno, enakovrednost drugo, enakopravnost pa tretje. Enakost je tavtološka kategorija, vsak pojav je enak le sam sebi. Roka ne more biti enaka nogi, želodec srcu, moški ženski, voda zraku, avto letalu itd., zato je socialna enakost možna le kot enakovrednost ali kot enakopravnost.

117/6 Enakovrednost je tržna kategorija, pri čemer en evro ne more biti enakovreden, še manj pa enak desetim evrom, sicer postane en evro več vreden od desetih. Enakopravnost je možna zgolj kot izhodiščna, splošna kategorija, ki je zgolj osnova za vsakokratno konkretno pravičnost in pravnost. V tem smislu ene pravice ne morejo biti enake drugim (hierarhija pravic je nujna za njihovo pravično uveljavitev). Ravno tako manjšina v seštevku ne more imeti enakih pravic kot večina, le član manjšine kot posameznik ima lahko primerjalno enake pravice kot član večine.  V nasprotnem ne velja temeljno načelo volilne demokracije.

118. Red

118/1 Red je v osnovi namenjen obvladovanju razmer, kar ni možno brez zapovedi in prepovedi oz. brez določenega sosledja vnaprej predvidenih postopkov in opravil.  Kadar se predvidevanje okuži s projekcijami in pričakovanji, nastopi zmašnjava, primerljiva z anarhijo, sistemska anarhija. Sistemska anarhija je neprimerljivo hujša od prave zato, ker je anarhičnem samourejanju medodnosov v napoto preperela struktura sistema.

118/2 Vsak družbeni red v gospodarskem smislu od praskupnosti naprej sloni na taki ali drugačni lastnini (lastništvo sužnjev, zemlje, kapitala, orodij). Glede na to, da na ravni eksistence velja sedimentacijsko načelo (transformacijsko načelo velja le na transcendenčni ravni), je prva pojavna oblika lastništva vsebovana in izpopolnjena v vseh sledečih. Fevdalizem je tako le višja oblika sužnjelastništva, kapitalizem pa kapitalski fevdalizem. Socializem v tej razvojni verigi nastopa kot antioksidant pri regeneraciji lastninskega reda.

118/3 Vsak družbeni sistem je sam sebe imel in razglašal za demokratičnega, kar v bistvu tudi je, zato ker pri vsakem izmed teh gre za tako ali drugačno obliko upravljanja z voljo ljudstva. Vsak sistem je sam po sebi totaliteten, saj poskuša zajeti vse ravni medodnosov in jih urediti na obvladljiv način. V tem smislu je totalitarizem transparentna demokracija, sodobna (ena in edina prava) demokracija pa s prirejanjem svoboščin prikriti totalitarizem. Pluralnost demokracij je zato ključnega pomena za obstojnost kakršnegakoli reda.

118/4 Globalizacija kot projekt vpeljave ene same svetovne demokracije ni dobro znamenje za zdravje svetovnih centrov finančne moči. Pri tem projektu gre za nedopustno poenostavitev upravljanja sveta na raven upravljanja korporacijskega oblaka. Prekatna globalizacija, ki vsebuje potrebno raznovrstnost in pestrost sistemov in kultur obstaja že od zaokroženosti sveta, pri omenjenem projektu pa gre za ultra globalizacijo. Gre za skrajno neodgovorno ravnanje elit, ki jih ljudstvo ustvarja, potrebuje, jim sledi in priznava vse potrebne privilegije.

118/5 Toda, ravno tako ravnanje elit je pripeljalo do odpovedi (nezadostne učinkovitosti) njihovega lastnega početja. Kakor je hipertrofirana regulativa povzročila neučinkovitost zakonov (prevlada nasprotovanja in kršitev zakonov nad spoštovanjem teh), je podobno preobsežno bogastvo pripeljalo do prevlade preprečevanja (vsem) drugim, da bi tudi oni obogateli, nad lastnim bogatenjem. Škodoželjnost je prevladala nad sebičnostjo. Torej je odpovedal generalni mehanizem, na katerem sloni fiktivno (izmišljeno) bogastvo, zato ker pri izmišljanju tega že sodeluje preveč nepoklicanih. Vse kaže, da bo kapitalizem res sam znotraj sebe ustvaril pogoje za nov družbeni red - komunizem ali barbarstvo. Propadli ˝komunizem˝ je v tem primeru bil le načrtno povzročeni splav novega družbenega reda, s katerim se je kapitalizem opomogel do ponovne nosečnosti. Če se ravnokar uveljavlja komunistični kapitalizem, ni razloga, da ne bi bil možen tudi kapitalistični komunizem.

113. Tehnologija

113/1. Človek je nerazumno odmislil dejstvo, da je tehnologija bolj vprašanje samega odnosa kot vprašanje sredstev, s katerimi se odnosi lahko urejajo. Tako ravnanje je pripeljalo do redukcije odnosa na raven sredstev. Tako je opredmetena forma požrla vsebino odnosa.

113/2. Opredmetena tehnologija naj bi služila človeku, postala naj bi sredstvo varovanja človečnosti pred grožnjo manualne hiperaktivacije. Vse skupaj pa se je izteklo v služenje človeka tehnologiji oz. v služenje človeka samemu sebi skozi opredmeteno tehnologijo, torej, v samoopredmetenje.

113/3. Človek s pomočjo tehnologije ni postal nadčlovek, temveč podčlovek. Sanje o podrejanju narave so se uresničile kot samopodrejanje. Počlovečenje sveta, katerega cena je razčlovečenje človeka, se je začelo s samopovzdigovanjem (utemeljeno na možnosti prirejanja danosti). Nujna posledica tega je bila samodestrukcija (ni možno destruktivno ravnati z življenjskim okoljem mimo samodestruktivnosti).

113/4. Ker pa samodestrukcija ne more biti dokončna, se je prelevila v samougonabljanje (objestno poseganje v lastno bio-socialno strukturo). Sledilo je samozatiranje (samotrpinčenje projecirano v sočloveka – posredno samoizživljanje). Edini prilagoditveni mehanizem, ki vse to lahko pokrije, pa je mazohizem. Tako se je večji del človeštva, v odnosu do tehnologije, začel ravnati po geslu "ko/če je posilstvo neizogibno, sprosti se in uživaj."

114. Rešitev

114/1. Ni problema brez rešitve. Vsaka rešitev odpre nov problem, problemi pa so delovne vsebine večine poklicev, zato za rešitve ni pravega interesa. V tem smislu je rešitev dopustna le kot redefinicija problema – preprijem, ki je nujen za tekoče obvladovanje problematike.

V ta namen so najboljše najbolj preproste rešitve (opuščanje, prerazporejanje), ki pa so nesprejemljive zaradi preobsežne interesne vpletenosti udeleženih. Načeloma velja, da so za enostavne probleme boljše zapletene rešitve, za zapletene probleme pa enostavne rešitve.

114/2. V razmerah interesne atrofije, ko vse udeležene strani lastne interese maksimirajo po geslu "vzemi vse, ne daj nič; zahtevaj čim več, da dobiš vsaj nekaj itd.," nastopi pretirana interesna istorodnost (interesni incest) zaradi katere se izrodi realnost teh interesov, prevlada nepotrebna votlost.

114/3. Eno je reševanje problemov na sistemski, drugo pa na zasebni ravni. Največja napaka, ki je slehernik kot oseba lahko naredi, je dopuščanje izenačitve osebnih problemov s sistemskimi (vdor sistemske logike v zasebno). Tako izenačevanje sistem sam po sebi nenehno in z vsemi sredstvi spodbuja – saj je od tega odvisen. Toda posameznik kot oseba mora ravno zato nenehno držati sistemske apetite na ustrezni distanci. Eno je odgovornost do sistema, ki je ravno tako potrebna oz. nujna za sožitje, drugo pa je odgovornost do sebe (in soseske). V konfliktu teh dveh odgovornosti velja prioriteta odgovornosti do sebe.

114/4. Kadar je problemov preveč, se je na osebni ravni in na ravni soseske najbolje obnašati, kot da jih ni (ravnati utečeno), saj se tudi problemi medsebojno nevtralizirajo. Na ta način naberemo malo kondicije za morebitni dodatni spopad, predno nas doleti najbolj sprejemljiva rešitev, ki je še zmoremo prenesti.

114/5. Eno so problemi, ki so napoto zastavljenim ciljem, drugo pa so problemi, ki nas ogrožajo izven zastavljenih ciljev. Paradoksno nam zadovoljstvo prinaša le reševanje slednjih problemov.

115. Normalnost

115/1. Normalnost je tisto, kar vsi, ki so deležni vseh življenjskih dražljajev v konkretnem bivalnem okolju, vedo (čutijo, dojemajo), da je normalno. Vprašanje normalnosti se sicer nanaša na hierarhijo potreb (nazorov, navad, interesov). Ker živimo v svetu, kjer vsi potrebujemo vse, gre pri normalnosti za rangiranje potreb, ki kotirajo na zasebni in skupnostni borzi.

115/2. Izhodiščna normalnost pomeni prioriteto primarnih potreb. Kadar so za koga dodatne potrebe bolj pomembne (imajo prioriteto) od osnovnih, ta funkcionalno ni normalen (ne ravna v skladu z normalnostjo). Če je za koga dihanje na drugem mestu v odnosu do pitja, potem ko se ve, da je oboje življenjsko pomembno, gre za nenormalnost.

115/3. Osnovna enota za normalnost je "zdrav razum". Zdrav razum pa je občutek za mero, usklajen z elementarno (čisto, nenapihnjeno) samopodobo. Mera pa je lahko prava, polna, srednja, zadostna – kakršnakoli, samo da je. Problem je v tem, da je človek izgubil vsako mero, da se samoprisilno ravna po pravilu "čim prej, čim več," kar pripelje do samoprehitevanja in utopitve v izobilju priložnosti, ki jih ravno zato ni možno zaužiti. Če ima človek aktivirano kakršnokoli mero, se ta slejkoprej umeri.

115/4. Kadar kdo lastne dodatne potrebe nadreja tujim primarnim potrebam, ne gre za direktno nenormalnost, temveč za infantilnost, izprijenost, osebno stisko, mentalno motnjo ali kaj drugega, katere šele posledica je nenormalnost. S tem ko so razmere take, da prevladuje nenormalnost, to ne pomeni prekvalifikacijo normalnosti v vsebinskem, temveč zgolj v normativnem (in na tej podlagi vedenjskem) pomenu. Vsebinska prekvalifikacija normalnosti namreč ni možna oz. je za vsakokratne razmere časovno preobsežna in samodejna, popolnoma neodvisna od vsakdanježivljenjskega hotenja. Možen pa je zmoten odnos do normalnosti kot podlaga za urejanje medodnosov, kar nujno vpliva na samopodobo. Končna posledica je trpljenje, medsebojno trpinčenje kot preddverje samozatiranja.